PREDSODKI IZ STARE GRČIJE IN RIMA
Oh, ti predsodki! Predsodki so del življenja, tradicije, kulture in vzgoje. Na področju priznavanja naglušnosti so še posebno veliki. Že v stari Grčiji in Rimu so menili, da so gluhi intelektualno manjvredni in da jim ne pripadajo enake pravice kot drugim ljudem. Podobno mnenje je zagovarjal antični filozof Aristotel. Stališče, da so gluhi v svojih kognitivnih sposobnostih bistveno slabši od drugih, je prevladovalo vse do druge svetovne vojne. Na splošno so menili, da gluhi na inteligenčnih testih izkazujejo dveletni zaostanek in petletnega na testih znanja. Zato so bili napačno prepričani, da so kognitivne sposobnosti pri gluhih kvalitativno in kvantitativno drugačne kot pri slišečih in da so te razlike posledica gluhosti. Danes seveda številne študije potrjujejo, da ni nobene neposredne povezave med gluhostjo in inteligenco.
Preobremenjenost s predsodki je zelo individualna in se razlikuje od človeka do človeka. Žal večini ljudi že sprejeti naglušnost predstavlja težavo, kaj šele misel, da bi uporabljali slušni aparat. V spominu imajo morda izvedbe slušnih aparatov, kot so bile nekoč. Morda je prisoten tudi strah, da bo slušni aparat šumel, piskal, ali jih kako drugače motil.
Razvoj slušnih aparatov v zadnjih letih je zagotovilo, da je v sedanjem času na voljo velika izbira sodobnih slušnih aparatov, ki nudijo mnogo več zadovoljstva, kot je bilo mogoče še pred nekaj leti. Piskanje je preteklost in jasnost zvoka (tudi v hrupu) je znatno povečana. Prav tako so slušni aparati v sedanjem času izredno diskretni. Namesto sramu pred njimi, jih lahko celo ponosno pokažemo in se seveda tudi pohvalimo, kako nam ti mali čudežni pripomočki močno popravijo kakovost življenja. Ponovno vzpostavijo most do ljudi!
Stran s predsodki!
Ko postane jasno, da izgubljate sluh, je pomembno čim prej poiskati strokovno pomoč. Za izgubo sluha, ki izvira iz notranjega ušesa, kar je najpogostejši vzrok izgube sluha, je najustreznejša rešitev slušni aparat. Zaradi različnih predsodkov v družbi je tistih, ki so pripravljeni nositi slušni aparat vse več, a še vedno zelo malo, oz. se zanj odločijo šele takrat, ko naglušnost že znatno poslabša kakovost življenja naglušnega in njegovih bližnjih.
